CELINKA društvo ustvarjalk sodobnega plesa
fotografija iz projekta 200%
fotografija iz projekta 200%
fotografija iz projekta 200%
fotografija iz projekta 200%
fotografija iz projekta 200%
fotografija iz projekta 200%
fotografija iz projekta 200%
fotografija iz projekta 200%
fotografija iz projekta 200%

200%

Koreografija: Uršula Teržan
Dramaturgija: Klavdija Zupan
Oblikovanje giba, ples: Neja Kos, Marinka Ribič, Tanja Skok, Uršula Teržan
Glasba: Mario Marolt
Kostumografija: Marta Vrhovec, Marija Pogačnik
Scenografija: Irena Pivka
Oblikovanje luči: Boris Milanko
Tonski mojster: Anže Kreč

Produkcija: Gledališče čez cesto, Kranj

Točka realnosti, neskončnost misli

V plesnem prvencu 100% Uršule Teržan je bil odnos med telesom in odrom neenakopraven, saj je bilo telo edino središče dogajanja. Odrski prostor je bil prazen, nevtralen in ga je prvenstveno določalo telo v gibanju oziroma čutenju. S fizikalnimi zakoni določen okvir gibanja in s fizičnimi zmožnostmi omejen plesni izraz sta vseskozi v dramatični napetosti. Telo v plesnem gibanju je vedno na meji možnega, tako v fizičnem kot fizikalnem. Čeprav vsakič znova rahlo premakne meje, zakoni, po katerih se giblje, ostajajo. Oder kot umetno ustvarjen prostor neskončnosti, je okvir za gibalno akcijo, ki v prostoru brez posebnosti ustvarja vedno nove in drugačne svetove. Svobodno telo postaja glavni določevalec prostora in njegov sestavni del.

Obrnjena slika - 200% - izhaja iz predpostavke, da na minimum skrčen prostor deluje na plesni izraz podobno kot neomenjen nevtralen prostor. Na prvi pogled ostre omejitve gibanja se v procesu izkažejo kot izrazite prednosti. Težnost ni več omejevalni faktor, temveč deluje kot vzpodbuda. Dimenzije so predmet zavestne manipulacije in kreacije. V delavnici svetov  - odrski škatli - je prostor neskončen, prazen, nevtralen. Dejanske dimenzije te škatle nimajo vpliva  na podobo svetov v njih. Hiper ukrivljen neskončen prostor v realnosti obstaja kot odrska škatla. Iz točke realnosti se vsakdo lahko spusti v neskončnost domišljije. Prostor in Čas sta kot okvir predstave določena, pogled in z njim sprožena misel, pa sta osebna in neskončna.

Klavdija Zupan

O prostoru

V prostor posegamo zato, da vzpostavljamo stik s subjekti in objekti, oziroma da uresničimo nek motiv; s svojim gibanjem torej (lahko) definiramo prej nevtralni prostor. Običajno pa je prostor "pred-postavljen", torej nikakor ne nevtralen: to je ožji in širši bivalni prostor z vsemi objekti in subjekti, ki se mu ves čas prilagajamo; ta prostor nas delno ali povsem usmerja in vpliva na način, hitrost in obliko našega gibanja.

V praksi potemtakem ne gre za dva različna prostora; "nevtralni" prostor si moramo poiskati, zamejiti ali ustvariti (na primer travnik, goličava, prazna dvorana ali oder). To je lahko tudi prostor plesa: tu se dogaja "oblika-v-nastajanju-in-minevanju", ki jo ustvarja telo, gibajoče se v tem prostoru in času. V praznem, "nevtralnem" prostoru je plešoče telo razmeroma suvereno, čeprav vendarle spet omejeno, denimo z gozdnim obronkom, kjer se travnik neha, s krogom ali polkrogom gledalcev, s tribunami arene ali pa s stranicami klasičnega "odra-škatlice". Plešoče telo pri oblikovanju prostora upošteva zorni kot statičnega gledalca. (Možen je seveda tudi obrnjen pristop: gledalec se giblje okrog statičnega ali/in gibajočega se objekta/subjekta - instalacije in sam kreira svoj zorni kot). Takoj, ko telo naleti v prostoru na objekte in subjekte, ti drugače določijo njegovo gibanje. Gibalna oblika se jim prilagodi - tudi v vsakdanjosti. Ali se telo pri tem čuti manj svobodno, kot v praznem prostoru, je relativno: svoboda praznega prostora je zaradi neizmernih možnosti lahko navdušujoča, ali pa dolgočasna in celo strašljiva; omejitve definiranega prostora so lahko pravi vir frustracij, ali pa zbujajo tudi tolažeče občutke znanega, varnega in predvidljivega.

Za plesno telo je definiran in omejen prostor, napolnjen s subjekti in objekti - ali kot v našem primeru - zamejen s kocko, lahko mikrokozmos, poln izzivov in spodbud za raziskovanje. S svojimi določili vpliva na nastajanje smeri, linij, oblik telesa kot celote, na dinamiko, kvalitete, energijo, na fokus in teksturo gibanja ter plesalca - če želi preživeti brez hujše škode - sili v gibalne inovacije.

Ustvarjene oblike si iščejo vzporednice v dinamikah čustvovanja in postajajo same po sebi izrazne. Prepletene s simboličnimi pomeni prostorskih kategorij, kot so: notri-zunaj, ven-noter, zgoraj-spodaj, skozi, okrog, pod, nad, pred, za in tako naprej, se pričnejo pomensko nadgrajevati.

Nenadoma se jim pridružijo še osebne "zgodbe", ki so se nezavedno precejale skozi individualne načine večmesečnega doživljanja, razumevanja in delovanja v omejenem prostoru ter odzivanja na tisto, kar je izven njega. Rojevajo se različne strategije preseganja fizične omejenosti - tudi z zvijačami, kot so hrepenenje, želje, sanje, vizije - z domišljijskimi preobrazbami torej, nekakšnemu osvobajanju od telesa, pa spet vračanju k njemu. Da se krog ne prekine.

Neja Kos